Bila je večja od življenja, bolj bleščeča od svojih diamantov in bolj dramatična od katerega koli filma, v katerem je zaigrala. Od otroške zvezdnice, ki je očarala svet v filmu National Velvet, do usodne ženske, ki je na snemanju Kleopatre zanetila največji škandal stoletja. Njeno življenje so zaznamovali ekscesi, bolezni, ki so jo večkrat prikovale na rob smrti, in moški, ki jih je ljubila s strastjo, ki je nihče ni mogel ukrotiti. Liz Taylor je bila zadnja prava kraljica zlate dobe filma, ki je svojo slavo na koncu uporabila za boj, ki je bil pomembnejši od rdečih preprog.
Dvojni pogled
Elizabeth Rosemond Taylor se je rodila 27. februarja 1932 v premožnem predelu Londona, v Hampsteadu. Čeprav se je rodila v Veliki Britaniji, sta bila njena starša Američana; oče je bil trgovec z umetninami, mati pa nekdanja igralka, ki je svoje neizpolnjene ambicije hitro prenesla na hčerko. Liz se je rodila z genetsko mutacijo, ki bi jo marsikdo imel za napako, zanjo pa je bila vstopnica med zvezde: imela je dvojno vrsto trepalnic, kar je njenim modro-vijoličnim očem dajalo neverjetno globino.
Tik pred začetkom druge svetovne vojne se je družina preselila v Los Angeles, kjer je mala Elizabeth takoj vzbudila pozornost lovcev na talente. Že pri devetih letih je podpisala svojo prvo pogodbo, pri dvanajstih pa je s filmom National Velvet postala svetovna senzacija. A cena slave je bila visoka. Studio MGM jo je obravnaval kot svojo lastnino; nadzorovali so njeno prehrano, njeno šolanje in celo njene prve zmenke. Ko se je prvič pojavila na snemanju, je režiser zahteval, naj ji odstranijo ličila, češ da je otrok preveč naličen – nato pa osupnil, ko je ugotovil, da so tiste goste trepalnice popolnoma naravne.
Elizabeth nikoli ni imela pravega otroštva. Odraščala je pred kamerami, ujeta v zlato kletko filmskih studiev, kjer so jo učili, kako biti popolna dama, medtem ko je bila v resnici le osamljena deklica, ki se je najbolje razumela s svojimi živalmi. Prav ta zgodnja izolacija od realnega sveta je tlakovala pot njeni kasnejši upornosti in nenehnemu iskanju ljubezni v objemih številnih moških. Hollywood je ustvaril boginjo, a pri tem skoraj pozabil na človeka v njej.
Preden je osvojila svet v sedlu konja v filmu National Velvet (1944), je Elizabeth svojo prvo pravo priložnost dobila ob boku najbolj slavnega psa na svetu. Pri komaj desetih letih je zaigrala v filmu Lassie se vrača (Lassie Come Home, 1943). Čeprav je bila vloga majhna, je bila njena prisotnost na zaslonu tako močna, da so pri studiu MGM takoj vedeli, da imajo v rokah nekaj posebnega. Prav na tem snemanju se je začela njena vseživljenjska ljubezen do živali, hkrati pa je film tlakoval pot njeni poti do statusa največje otroške zvezdnice tistega časa.
Preobrazba v usodno žensko
Prehod iz otroške zvezdnice v resno igralko je za večino poguben, a Elizabeth Taylor ga je izvedla z neverjetno silovitostjo. Prelomni trenutek se je zgodil leta 1951 s filmom Mesto pod soncem. Ko se je na platnu pojavila ob boku Montgomeryja Clifta, svet ni mogel verjeti svojim očem. Deklica s konjički je izginila, nadomestila pa jo je ženska z nezemeljsko lepoto in surovim igralskim talentom. Kritiki so končno utihnili, gledalci pa so dobili svojo novo muzo.
To obdobje je zaznamovalo tudi njeno prvo večje prijateljstvo v Hollywoodu. Z Montgomeryjem Cliftom sta postala nerazdružljiva; bila sta sorodni duši, ki sta se oba borila s pritiski slave. Ko je Clift kasneje doživel grozljivo avtomobilsko nesrečo, je bila Elizabeth prva na kraju dogodka. Brez oklevanja mu je iz grla s prsti potegnila izbite zobe, da se ne bi zadušil, in mu s tem rešila življenje. Ta dogodek je utrdil njeno podobo ženske, ki se ne boji krvi in realnosti, ne glede na to, kako krhka je bila videti na filmskih plakatih.
Njena kariera se je nato strmo vzpenjala s spektakli, kot je bil Velikan (1956), kjer je zaigrala z Jamesom Deanom in Rockom Hudsonom. Postajala je najmočnejša figura v industriji. Ko so jo vprašali, kako ji uspeva obdržati takšen nadzor, je le hladno odvrnila, da se je v studiu naučila vsega, razen tega, kako biti povprečna. Liz Taylor ni bila več le igralka, postajala je valuta Hollywooda, ženska, ki je lahko s svojo prisotnostjo rešila ali uničila milijonski projekt.
Kleopatra in Richard Burton: Škandal stoletja
Leta 1960 je Elizabeth Taylor postala prva igralka v zgodovini, ki je za eno samo vlogo iztržila milijon dolarjev. Šlo je za zgodovinski spektakel Kleopatra (1963), ki bi skoraj pokopal studio 20th Century Fox. Snemanje v Rimu je bilo kaotično, proračun je podivjal, a vse to je zasenčilo tisto, kar se je dogajalo med odmori. Čeprav sta bila oba poročena – ona s pevcem Eddiejem Fisherjem, on s Sybil Williams – sta se Liz in Richard Burton zapletla v afero, ki je pretresla svet.
Njuna kemija na snemanju je bila tako silovita, da režiserju menda sploh ni bilo treba zavpiti »akcija«. Vatikan je njuno razmerje javno obsodil kot »erotično potepuštvo«, tabloidi pa so ponoreli. Liz in Dick, kot so ju poimenovali mediji, sta postala prvi sodobni superpar, ki so mu paparaci sledili na vsakem koraku. To ni bila le afera, bil je začetek ene najbolj toksičnih, strastnih in dragih ljubezenskih zgodb vseh časov, ki se je odvijala pred očmi milijonov.
Zaradi njiju se je Kleopatra spremenila v več kot le film; postala je popkulturni dogodek brez primere. Čeprav je bil film kritiško sprejet mešano, je Elizabethina podoba egiptovske kraljice z močno poudarjenimi očmi postala ikonična. Za Liz Taylor je bil to trenutek, ko je dokončno prerasla vlogo filmske zvezde in postala nedotakljiva kraljica Hollywooda, ki si je lahko privoščila kršenje vseh moralnih pravil tistega časa, ne da bi pri tem izgubila svojo moč.
Prvega oskarja za najboljšo glavno igralko je prejela za vlogo v filmu Butterfield 8 (1960).
Zanimivo je, da Liz tega filma sploh ni marala. Posnela ga je le zato, ker je bila k temu pogodbeno zavezana s strani studia MGM, vlogo pa je označila za ceneno. Številni kritiki tistega časa so bili prepričani, da oskarja ni dobila zgolj zaradi same igre, temveč predvsem iz sočutja in spoštovanja akademije. Le nekaj tednov pred podelitvijo je namreč v Londonu skoraj umrla zaradi hude pljučnice; morali so ji opraviti nujno traheotomijo (vstaviti cevko v grlo), da je lahko dihala. Ko se je pojavila na odru, še vedno bleda in z vidno brazgotino na vratu, je celoten Hollywood vstal in ji namenil bučen aplavz.
Strah in trepet v Virginiji Woolf
Sredi šestdesetih let, ko je bila na vrhuncu svoje lepote in statusa modne ikone, se je Elizabeth Taylor odločila za tvegano potezo. Sprejela je vlogo Marthe v filmski adaptaciji drame Edwarda Albeeja Kdo se boji Virginije Woolf? (1966). Za to vlogo se je namerno zredila za skoraj petnajst kilogramov, si nadela sivo lasuljo in si s pomočjo ličil postarala obraz, da bi bila videti kot zagrenjena, od alkohola uničena ženska srednjih let.
Njen soigralec je bil ponovno Richard Burton, njun resnični zakonski vihar pa se je srhljivo prelival na filmsko platno. Vpila sta drug na drugega, se žalila in fizično obračunavala s silovitostjo, ki je občinstvo pustila brez besed. Elizabeth je v to vlogo vložila vso svojo bolečino, negotovost in strast. Rezultat je bila surova, nepozabna predstava, ki ji je prinesla drugega oskarja za najboljšo igralko.
S tem filmom je Liz Taylor dokazala, da ji ni mar za status najlepše ženske na svetu, če to pomeni, da ne more biti vrhunska umetnica. Postala je ena redkih zvezdnic, ki se je upala javno »porogati« lastnemu glamurju. To je bil vrhunec njene igralske poti, kjer je pokazala, da so njene vijolične oči sposobne izražati ne le zapeljivost, temveč tudi najgloblji človeški propad.
Diamanti so njeni najboljši prijatelji
Če je Elizabeth Taylor kaj ljubila skoraj tako močno kot svoje moške, so bili to diamanti. Njena zbirka nakita je veljala za eno najpomembnejših in najdražjih na svetu, vsak kos pa je imel svojo zgodbo. Richard Burton je hitro ugotovil, da je najlažja pot do njenega srca (ali odpuščanja po prepiru) skozi prestižne draguljarne, kot sta Cartier ali Bvlgari. Elizabeth je nekoč celo izjavila, da se ima le za začasno varuhinjo teh čudovitih stvari, saj lepota draguljev preživi vse lastnike.
Najbolj slaven kos v njeni zbirki je bil brez dvoma 69-karatni diamant Taylor-Burton, ki ga je Richard kupil leta 1969. Bil je tako velik in težak, da ga je Liz raje nosila kot obesek na ogrlici, da bi prekrila brazgotino po operaciji sapnika. Še bolj zgodovinski pa je bil biser La Peregrina, ki ga je Burton kupil na dražbi. Ta biser je imel več kot 500-letno zgodovino in je nekoč pripadal španskim kraljem, Liz pa ga je menda skoraj izgubila, ko ga je v hotelski sobi v usta vzel njen psiček.
Njen nakit ni bil le razkazovanje bogastva, ampak del njene identitete. Ko se je pojavila na rdeči preprogi, so vsi najprej pogledali, kaj nosi okoli vratu. Svojo strast je kasneje kronala s knjigo o svojem nakitu in celo z lastno linijo parfumov, med katerimi je Beli diamanti (1991) postal najbolje prodajan vonj med zvezdniškimi parfumi vseh časov. Elizabeth je razumela, da diamanti ostanejo, ko vse ostalo zbledi, in prav ti kamni so ji dajali občutek neuničljivosti.
Premalo moških
Ljubezensko življenje Elizabeth Taylor je bilo kot neskončna nadaljevanka, polna strasti, prevar in tragičnih slovesov. Poročila se je osemkrat, a ker je bila z Richardom Burtonom pred oltarjem dvakrat, je v svojem življenju imela sedem različnih mož. Začelo se je leta 1950, ko je stara komaj 18 let dahnila usodni da dediču hotelskega imperija Conradu »Nickiju« Hiltonu mlajšemu. Zakon je trajal le devet mesecev; Liz je hitro ugotovila, da njeno srce potrebuje nekaj več kot le prestižno priimek.
Sledila sta poroka z igralcem Michaelom Wildingom in nato njena morda največja tragedija – zakon s producentom Mikom Toddom. Todd je bil edini mož, od katerega se ni ločila, saj je leta 1958 umrl v letalski nesreči. Njegova smrt jo je pahnila v takšen obup, da je uteho poiskala v objemu njegovega najboljšega prijatelja, pevca Eddieja Fisherja. To je bil škandal brez primere, saj je Fisher zaradi nje zapustil »ameriško ljubljenko« Debbie Reynolds, Liz pa si je prislužila naziv prve uničevalke zakonov v Hollywoodu.
Nato je prišel Richard Burton, s katerim se je poročila leta 1964 in ponovno leta 1975. Njuna zveza je bila mešanica alkohola, diamantov in besnih prepirov. Kasneje se je poskusila v vlogi žene politika Johna Warnerja, svojo poročno sago pa je na presenečenje vseh zaključila leta 1991 z Larryjem Fortenskym. Larryja, gradbenega delavca, je spoznala na kliniki za odvajanje, njuna poroka na posestvu Michaela Jacksona pa je bila zadnji veliki medijski spektakel njene zasebnosti. Elizabeth je do konca verjela v ljubezen in nekoč izjavila: »Sem nepopravljiva romantičarka. Vsakič, ko sem se poročila, sem bila prepričana, da je to tisto pravo.«
Aktivistka z velikim srcem
V osemdesetih letih, ko se je svet soočil z grozo nove bolezni, imenovane aids, je večina Hollywooda in svetovne politike obrnila hrbet. Strah in stigma sta bila neizmerna, a Elizabeth Taylor ni bila ženska, ki bi molčala. Smrt njenega dragega prijatelja in soigralca, ki ga je svet poznal pod imenom Rock Hudson v filmu Velikan, je v njej zbudila bes in odločnost. Postala je prva velika svetovna zvezdnica, ki je javno spregovorila o bolezni, ki so jo takrat mnogi označevali za božjo kazen.
Leta 1985 je soustanovila Ameriško fundacijo za raziskave aidsa (amfAR), kasneje pa še svojo lastno fundacijo ETAF. Ni le zbirala denarja - Liz je hodila v bolnišnice, objemala bolnike in držala za roke tiste, ki so jih lastne družine zapustile. Ko so jo opozarjali, da si s tem uničuje ugled glamurozne dive, je le odvrnila, da je slava brez pomena, če je ne uporabiš za pomoč tistim, ki nimajo glasu. Njen vpliv je bil tolikšen, da je celo predsednika Ronalda Reagana prisilila, da je prvič javno izgovoril besedo aids.
Za svoje humanitarno delo je leta 1993 prejela častnega oskarja, nagrado Jean Hersholt. Mnogi so bili prepričani, da je bil prav ta boj njena najpomembnejša vloga. Liz Taylor je v tem obdobju pokazala svojo najlepšo plat – ne tiste z diamanti in dragimi ličili, temveč tisto s sočutjem in neomajno hrabrostjo. Postala je mati tisočem, ki so bili v tistem mračnem času pozabljeni, in dokazala, da je njeno srce še večje od njene legende.
Zadnji zastor
Zadnja leta Elizabeth Taylor so bila zaznamovana s krhkim zdravjem, a njen duh je ostal nezlomljen do konca. Čeprav je bila zaradi težav s hrbtenico pogosto prikovana na invalidski voziček, se je na javnih dogodkih še vedno pojavljala z neizogibnim glamurjem in tistim značilnim iskrivim pogledom. V tem obdobju je javnost najbolj fasciniralo njeno tesno prijateljstvo z Michaelom Jacksonom. Bila sta si sorodni duši; oba sta bila otroka, ki jima je Hollywood ukradel otroštvo, in oba sta v svetu slavnih iskala zavetje drug pri drugem. Prav Liz je bila tista, ki mu je prva nadela naziv »kralj popa«.
Hollywoodska boginja je ta svet za vedno zapustila 23. marca 2011, stara 79 let. Njen pogreb je bil točno takšen, kot je bilo njeno življenje – dramatičen in malce provokativen. Po lastni želji se je pogrebna slovesnost začela s petnajstminutno zamudo, saj je Elizabeth želela, da bi bila »pozna celo na svoj lastni pogreb«. Pokopali so jo na slovitem pokopališču Forest Lawn, v neposredni bližini njenega prijatelja Michaela.
Z njenim odhodom se je dokončno zaprlo poglavje klasičnega Hollywooda. Elizabeth Taylor ni bila le igralka, bila je zadnja prava kraljica, ki je znala živeti v vsej svoji veličini, s svojimi napakami in zmagami vred.
