Ne hodim v cerkev. Pravzaprav nikoli nisem. A to ne pomeni, da ne spoštujem. Spoštujem – in še več. Do nekaterih ljudi začutiš globoko spoštovanje, takoj, brez potrebe po razlagi. Papež Frančišek je bil tak človek. Od mojega rojstva smo zamenjali pet papežev. A nihče od njih me ni tako nagovoril. Nihče od njih se mi ni zdel tako topel, tako človeški. Tako … resničen. Mislim, da nisem edina, ki to čuti. Veliko ljudi, ki se ne prištevajo med verne, ga je začutilo. Kot nekoga, ki mu lahko verjameš. Ki ne govori skozi filtre in obrazce. Ki ne igra vloge.

Bil je nenavaden papež. Drugačen. Sposoben konkretnega premika od tradicije. Človek, ki je raje kot razkošje papeške palače izbral preprosto bivanje v Hiši svete Marte. In še tam ni živel sam. Vedno je želel biti med ljudmi. Z njimi. Eden izmed njih.

Spomnim se, kako je sam hodil po stopnicah do letala. Pihalo je, težko je hodil. V rokah je sam nosil svojo aktovko. Brez pompa. Ponižno, iskreno.

Boril se je proti globalizaciji brezbrižnosti. Verjel je, da je Zemlja skupna vsem – bogatim, revnim, močnim, prezrtim. Vsi smo enaki. To je bil njegov koncept. Verjel je, da na Zemljo moramo paziti … Varovati okolje.

Spomnim se ga med pandemijo. Ko je sam stal na dežju, na praznem Trgu svetega Petra. In govoril. Dajal upanje. Ko je bil svet ujet v strah in tišino, je bil njegov glas še vedno tam.

Srečal se je z mnogimi. A najbolj pomembno – do zadnjega diha je klical po miru. Prosil zanj. Kričal zanj. V svojem zadnjem velikonočnem nagovoru je jasno rekel:

»Dokler bomo proizvajali orožje, miru ne bo.«

Povedal je naravnost. Kot puščica je šla ta misel med tiste, ki oboroževanje zagovarjajo – in to iz dneva v dan bolj. Tudi med evropske voditelje. Po njegovi smrti so se oglasili mnogi. Objave, sožalja, fotografije na družbenih omrežjih. Naivno sem pričakovala, da bo kdo od teh gospodarjev Evrope in sveta to omenil, sprožil debato, ustavil oboroževanje. A bojim se, da vodilni tega ne bodo naredili … Pred kratkim je prav Frančišek povedal, da mu je zelo pomemben strokovnjak, ki se ukvarja z ekonomijo, dejal, da je največ denarja prav v oboroževanju. Ko je to povedal med intervjujem, je imel v očeh žalost, a vendarle upanje, da se bo kdaj človek zavedel, da se to mora ustaviti. 
Kdo vse bo prišel na njegov pogreb? Že danes je ogromno voditeljev napovedalo, da bodo tam – ali bo kdo izkoristil to srečanje za začetek pogovorov o pravem miru? Za začetek pogovorov o prenehanju proizvodnje orožja? Mislim, da oni ne bodo. To lahko storimo le mi. Kajti pred kratkim je spet ponovil: »Vojna je potovanje brez cilja, poraz brez zmagovalcev, norost brez opravičila.«

Zdaj je čas, da se dvignemo mi, navadni ljudje. Proti vojni. Proti ubijanju. Zgled imamo. Njega – Frančiška. Papež, ki nikoli ni molčal o krivicah, prelivanju krvi, Gazi, Ukrajini, Afriki, pa tudi ne o vseh drugih bojiščih, na katera je svet pozabil. On pa ni. 

Ni pozabil na nikogar. Njegov krik za mir je bil glasen do zadnjega. Tudi ko je bil že skoraj brez glasu. Res je. Frančišek je bil velik mož. In vesela sem, hvaležna sem, da sem živela prav v času njegovega pontifikata.

Spomnim se njegovega prvega nagovora, ko so ga razglasili za papeža:

»Bratje in sestre, dober večer.«

Jaz pa mu zdaj rečem: 

'Dragi Frančišek, hvala.'