Jim Jarmusch je seveda ljubitelj absurda. V Strtih cvetovih je mrkemu, nezainteresiranemu, vase zaprtemu, izpraznjenemu, brezvoljnemu bogataškemu junaku pripisal povsem neverjetno vlogo neustavljivega zapeljivca, ki je osvojil in zavrgel nešteto žensk, za najboljšega, če ne kar edinega prijatelja pa mu je dodelil revnega etiopskega priseljenca s številno družino.

In prav ta prijatelj, ki mora skrbeti za ženo in pet otrok, za nameček pa se gre še nekakšnega amaterskega zasebnega detektiva, najde dovolj časa in volje, da požene povsem apatičnega milijonarja vsaj v zmerno gibanje, ko mu pripravi natančno izdelan načrt za iskanje matere njegovega domnevnega sina, o katerem ga je obvestilo anonimno pismo. Jasno, gre za absurdno potovanje, ki ni prav nič podobno raziskavi o morebitnem očetovstvu, marveč še najbolj spominja na nekakšno junakovo turistično križarjenje po ostankih lastnega življenja.

Osrednji junak filma Meje razuma (The Limits of Control), redkobesedni in sploh malce puščobni, stoični, a hkrati trdi in dosledni Lone Man (Isaach De Bankolé), najeti morilec brez pravega imena, ki asketsko prezira ves balast življenja z vsakdanjo prijaznostjo in nasmeški vred, ni prav nič apatičen, marveč s hladno pozornostjo sledi dogajanju in v vsem skupaj nemara po svoje celo nekoliko uživa. Zato niti ne potrebuje prijatelja, ki bi ga spodbudil k akciji, ravno narobe, v njegovem življenju za prijateljstvo pravzaprav ni prostora. Kot naslednik leonejevskega brezimnega junaka lahko namreč deluje zgolj samostojno, po pogodbenih obveznostih in brez kakršnihkoli moralnih zadržkov, kajti v svetu partnerstva, ki ne pozna solidarnosti, lahko vsakršna iluzija, vsakršno zaupanje v kogarkoli drugega razen vase vodi naravnost v pogubo.

Brezizrazni De Bankolé se pravzaprav prilega modelu sodobnega akcijskega junaka, le da nastopa v akcijskem filmu brez akcije, kakor je Meje razuma ironično označil sam Jarmusch. Tako je obsojen na aktivno pasivnost. Ko v skladu s skrivnostnim, zapletenim načrtom potuje po Španiji, se iz Madrida seli na periferijo, v vedno manjše in vedno bolj odmaknjene kraje, poseda po lokalih in ritualno srka kavo, srečuje dozdevno naključne osebe, ki mu razlagajo svoje filozofske, kozmološke, sociološke in estetske nazore, vendar mu hkrati predajajo vžigalične škatlice, v katerih so šifrirana sporočila. Lone Man sledi navodilom, ki jih očitno razume samo on, in še naprej uresničuje skrivnostni načrt; ne da se motiti niti zgovornosti naključnih znancev niti goloti lepotice, ki se mu ponuja v hotelu, kajti kadar dela, se odreka celo seksu. Tudi če je njegovo delo videti zgolj kot posedanje, obredno srkanje kave in čakanje, neskončno čakanje. Neskončnost pa je brez središča in robov, kakor mu razloži eden od dozdevno naključnih znancev. Toda vtis, da nekaj podobnega velja tudi za film Meje razuma, se ne zdi naključen. Statični ritual ponavljanja in čakanja, ki smo mu priča, pač deluje preveč izumetničeno in prazno, da bi zdolgočaseni gledalec lahko dojel skrivno poanto Jarmuscheve ironije.

PLUS

Privlačna vizualna podoba

MINUS

Statični ritual ponavljanja in čakanja