Sašo Đukić je slavist, voditelj, igralec, režiser, scenarist, producent in glasbenik. Odigral je nekaj filmskih in televizijskih vlog, kot so Milicist Franci iz celovečerca Milice 2, kjer je sicer sodeloval tudi kot scenarist in režiser, dr. Kink iz njegovega prvega celovečerca Klinik, Ivan Konobar iz televizijskih oddaj Odprti oddelek in Komet 13 ter novinar Regon v oddaji Pri Črnem Petru. Pojavil se je tudi v epizodni vlogi v seriji Ja, Chef! in nastopil v številnih celovečernih filmih (Nekaj sladkega, Prigode kmeta Pajota 1 in 2, Veter v mreži, Črno na belem, Kriza 4 Life, Razpotje, Milice, Na svoji Vesni, Gola resnica …). Najbolj znan je po liku Mame Manke, o kateri je ob njeni 25. obletnici izdal tudi knjigo z naslovom Mama Manka: 25 let. Zdaj je izpod njegova peresa izšel njegov prvi mladinski roman Mark Fenton: Operacija Trubar. 

Kaj vas je spodbudilo k pisanju mladinskega romana?
Sem velik ljubitelj mladinskih romanov, bolj kot fantazijski me pritegnejo akcijski. To so romani o Alexu Riderju, o mladem Jamesu Bondu in zbirka Cherub. Ker sem začutil, da je vedno prostor še za kakšen tovrsten roman, pa tudi zato, ker ne poznam prav dobro slovenske mladinske literature in še vedno ne poznam tovrstnega žanra pri nas, sem se odločil za pisanje svojega romana. Morda bi ga napisal že veliko prej, a nikoli ni bilo dovolj časa, dokler me ni zaustavila poškodba hrbtenice. Ker sem dva tedna preživel na rehabilitaciji, mi je bilo neznansko dolgčas in nastal je Mark Fenton. V dveh tednih v Moravskih Toplicah.

Po kom ste osnovali glavnega junaka? Koliko je v njem vas ali pa si želite, da bi vas bilo? 
V glavnem junaku Marku Fentonu ni prav nič mene. V njem pravzaprav ni nikogar, ki bi ga poznal. Poskušal sem ga narediti karseda običajnega in nevpadljivega. Težavo sem imel le pri imenu. Roman sem že skoraj napisal do konca, ko sem za nazaj vnašal njegovo ime na prazna mesta. Hotel sem, da je mednarodno ime in da nima nepotrebnih strešic, ker se nikoli ne ve, morda pa kdaj roman izide v katerem od nam tujih jezikov.

Mark s svojimi dejanji reši marsikatero življenje. Kaj pa se vam zdi, da bi bilo treba najprej rešiti v današnjem svetu?
Če v času svojega življenja rešiš le eno življenje, si zmagovalec. Če jih rešiš več, si človek, kot bi moral biti vsak med nami. Današnji svet ni prav nič drugačen, kot je bil svet od nekdaj. Samo razmerja in situacije so drugačne oziroma svojevrstne. Od nekdaj je bila med nami zavist, od nekdaj je nekdo hotel več od drugega, od nekdaj se je nekdo počutil bolj superiornega in od nekdaj so zato številni trpeli. Je bila pa od nekdaj med nami ljubezen, so bili in so dobri ljudje. In to je tisto, kar je v mojem romanu na koncu najbolj pomembno. Tudi v največji sivini je nekje mogoče najti svetlo točko.

osebni arhiv

Koliko lahko po vašem mnenju svet spreminjajo knjige?
To, da knjige spreminjajo svet, je nesporno dejstvo. Od nekdaj so bile okno v svet in nova spoznanja ter znanja. Spomnimo se samo, kako so Slovence spremenile Trubarjeve knjige. Vsekakor na bolje. Dostopni so nam bili neodkriti svetovi – in to v domačem slovenskem jeziku. 

Katera knjiga je na vas naredila največji vtis in zakaj?
Največji vtis je name naredila knjiga Aldousa Huxleyja Krasni novi svet. Gre za antiutopični roman, ki opisuje prihodnost, ki si je nihče ne bi želel, a se danes v mnogočem uresničuje. Roman je mešanica čustev, saj nikoli natančno ne vemo, ali gre za satiro, prerokbo ali samo za prihodnost, ki nam ne more uiti.

Kaj je trenutno na vaši nočni omarici?
Ravno sem se lotil mladinskega akcijskega romana Osamljeni volk, ki ga je spisal Robert Muchamore. Gre pa za sedemnajsti del že prej omenjene zbirke Cherub.

Ste še vedno zvesti papirju?
Sem tradicionalist. V službenem času imam veliko sestankov in sem edini, ki vse še vedno zapisuje v rokovnik, medtem ko ostali veselo tipkajo po svojih prenosnikih. Pred kratkim sva se s sodelavcem čisto po nepotrebnem sprla zaradi tega, ker jaz vse pomembne dogodke na naših televizijah zapisujem v razpredelnico na tabli, on pa v dokument drive. In jaz sem bil malo trmast, ker ne odstopam od tradicionalnega zapisovanja, malo pa tudi on, ki prisega na digitalen zapis. Na srečo sva se pobotala in šla tudi že na kozarček rujnega.

Ljudje vas najbolj poznajo prek ekranov po liku Mame Manke. Ste si mislili, da bo tako uspešen?
Mama Manka se je rodila čisto po naključju. Več o tem lahko preberete v moji prvi knjigi Mama Manka: 25 let. Šlo je za šalo, ki je zaradi spleta okoliščin postala to, kar je danes. Vseslovensko prepoznaven lik, ki razveseljuje številne, komu pa tudi kdaj kravžlja živce. Saj veste, nikoli ne moreš bit všeč prav vsem. Ne, nikoli si nisem mislil, da bo postala to, ker je danes. 

osebni arhiv

Po kom ste ga osnovali?
Lik je mešanica idej. Ime sem si izposodil pri Mišku Kranjcu v romanu Strici so mi povedali, kjer je lik z imenom Mankica. Govor sem vzel od naših Dolenjcev, predvsem iz okolice Straže, od koder prihaja moja mati. Podoba pa se je spreminjala. Sprva je bila narejena po vzoru ene od profesoric na novomeški gimnaziji, pozneje je postala bolj karikirana. Od leta 2009 je lik tudi uradno zaščiten (ime, logotip in podoba).

Ste dobili zaradi njega tudi negativne odzive?
Ko je Mama Manka nastajala, je bila v prvih letih deležna veliko negativnih kritik. To je bilo med letoma 1988 in 1996. Humor, ki ga ima, je bil sorazmerno nepoznan v Sloveniji. Mama Manka se je šla »roast« že takrat, ko ostali niso prav dobro vedeli, kaj to je. Ljudje so bili užaljeni zaradi neposrednega humorja brez dlake na jeziku. Starejše ženice pa so bile nanjo jezne, češ da izkrivlja podobo klene domače dolenjske žene. Ko so leta 1996 v prvem slovenskem amaterskem celovečernem filmu Spomini Mame Manke ljudje spoznali, da gre pravzaprav za karikiran humorističen lik, ki nikomur nič noče, se je plošča obrnila in odtlej Manko povsod sprejmejo z odprtimi rokami.

Glede na to, da ste rezervni častnik Slovenske vojske, se ni treba bati, da se ne bi znali braniti. Je bil to razlog, da ste se odločili iti vanjo?
Ja, to je pa dolga zgodba … Pravzaprav sem se izpisal iz registra, ker sem v osnovi pacifist in si vojaščine pravzaprav nikoli nisem želel. Težava je bila v tem, da sem prehitro končal študij in sem v mojih časih moral potem do 27. leta starosti odslužiti vojaščino. Če sem samo pomislil, da bi šel v navadno vojsko med osemnajstletnike, mi je postalo slabo. Zato sem se odločil za malo bolj zahtevno pot in opravil vojaščino v Šoli za častnike vojnih enot ter sčasoma postal z orožnimi vajami tudi častnik z dostojnim činom.

Leta 2002 ste spoznali tudi Rogerja Moora – in to v liku Mame Manke. Kako je prišlo do tega? 
Sem velik ljubitelj filmov, stripov in romanov o Jamesu Bondu. In od vseh igralcev, ki so Bonda upodobili, mi je najbolj pri srcu ravno Moore, saj sem kot otrok začel gledati Bonde, ko je on kraljeval na velikih platnih. Da ga bom kdaj spoznal, je bilo zame čisto nemogoče. Da se bom z njim družil ... znanstvena fantastika. Da mu bom dal piti cviček ... neobstoječa različica v nobenem od multiverzumov. Pa se je vse zgodilo. In še več. Med letoma 1997 in 2000 sem sodeloval s slovenskim odborom za Unicef, Moore pa je bil takrat ambasador dobre volje. V sklopu turnej je dvakrat obiskal tudi Slovenijo. Prvič sva se spoznala, ko sem na dobrodelnem koncertu v Cankarjevem domu pel svojo pesem Ljubezen v nas, drugič pa, ko smo bili skupaj na dobrodelni večerji na Otočcu. Takrat je tudi nastopil v filmu Na svoji Vesni. Preden sem ga spoznal, sem živel v strahu, saj sem se bal, da me bo razočaral. A zgodilo se je ravno nasprotno. Roger Moore je bil človek z veliko začetnico. Dobrodelen, topel, čustven, iskren, izjemno duhovit, džentelmen in James Bond.

Po izobrazbi ste slovenist. Katere slovnične napake vas najbolj zbodejo pri branju oziroma govorjenju?
Se imam kar za velikega jezikovnega purista, ampak z leti postajam vedno bolj otopel. Kakovost izražanja, predvsem pa pisanja, je v zadnjih letih pri nas dosegla najnižje dno, odkar pomnim. Motijo me neuporaba rodilnika, neznanje sklanjanja imen, napačna uporaba terminov … Moti me, da vplivneži uporabljajo besedno zvezo socialna omrežja, kar je pravzaprav dobesedni prevod in ima pri nas popolnoma drug pomen. Socialna omrežja verjetno živijo ob pomoči neke socialne podpore, družbena pa so pravzaprav tista, o katerih želijo govoriti. Tudi nove tvorjenke, ki so butaste do skrajnosti, me iztirijo, kot je denimo beseda obvietelno (v pomenu očitno iz angleške besede obviously, op. p.).